Odnosi ... Ne razumem ...

A se res tako zelo bojimo biti sami, da požremo ves drek tega sveta? Dolgo se že sprašujem, zakaj vztrajamo v odnosih, sploh partnerskih, če pa nas dušijo ... če umiramo v duši, v srcu. Je res tako težko zapreti vrata, ki so se v bistvu že zdavnaj zaprla? 

Ne razumem, da zapravljamo svoj čas za veze, ki to že zdavnaj niso več.

Ja, opazujem. Opazujem, kako ljudje umirate na obroke. Nimate poguma končati nekaj, kar se je že zdavnaj končalo. Poslušam izgovore kot: ja, pa sva skupaj kupila stanovanje, pa imava otroke, saj bom nekaj naredil/a, ko bodo otroci starejši, pa sva skupaj že toliko časa, ne morem sedaj kar vse končati ... saj ni tako slabo ... 

Če bi vedeli, koliko lepega vas še čaka v življenju, ne bi dolgo oklevali.

Ker ko te enkrat nihče ne preverja, kje si in s kom si, je občutek božanski. Ko ura ni več tvoj gospodar. Ko ne odideš sredi pogovora, ker se bojiš reakcije svojega partnerja. Ko ne ostaneš čisto brez vseh prijateljev, ker se zaradi ljubega miru kar naenkrat nehaš udeleževati družbenih dogodkov. Nimaš več časa za prijatelje, ker ti ves čas nekdo diha za vrat. Ne greš več na kavo. Niti na sprehod. Da ja ne bo kaj narobe ...

Vem, da so včasih vztrajali v odnosih, ker, kaj bodo pa ljudje rekli. No, pri nekaterih je tudi danes tako. Si je res lažje zatiskati oči pred resnico? Veš, da je partner ravno prišel od ljubice, pa se vseeno zvečer uležeš zraven njega v posteljo. Meni se že ob sami misli na to obrne želodec. Sploh, ko pomislim, da imaš potem z njim še spolne odnose. O moj bog. Res ne razumem.

Imaš partnerja, ki je alkoholik, te psihično in fizično zlorablja, ampak ti živiš za tisto eno popoldne v mesecu, ko je vse lepo in te zaslepi tistih nekaj lažnivih, hinvskih besed. In njegova opravičila, da se bo res odpovedal vsem razvadam, ki škodijo. Njemu in okolici. Aha, seveda. In si spet nasedla. In spet. In spet. Never ending story.

Imate partnerja, ki nima časa za vas in vam jasno da vedeti, da mu niste pomembni, pa še kar ne dojamete. Se res tako zelo malo cenite? Se res tako zelo nimate radi?

Ne razumem, da se nekateri odpoveste vsemu tistemu, po čemer ste hrepeneli. Ker ste se postavili v čisto podrejen položaj. Ni več telovadbe, ni več raznih tečajev ... samo še kuća - poso. In skrb za partnerja. Ker ste se ženske postavile v vlogo mame. Zakaj?

Ja, saj poveste, zakaj vztrajate v takih odnosih. Ampak to so za lase privlečeni izgovori. To itak tudi sami veste. Vztrajate, ker ne zaupate vase. Ker vas je strah. Ker enostavno »nimate jajc«. Ker ... saj ni tako slabo ...

Ja, kakor komu paše. Škoda, ker moramo res globoko pasti, da se nam odprejo oči. Ker čas beži s skoraj svetlobno hitrostjo. In škoda ga je za življenje polno stresa, ker tega ne potrebujemo. Potrebujemo enakovrednega partnerja. Smeh. Veselje. Zaupanje. Dober seks. Slednjega čim več. Za sproščanje hormona sreče. In še bi lahko naštevala ...

Gospod pri 86. letih si je ne dolgo nazaj vzel čas in mi povedal svojo zgodbo. V zakonu je vztrajal, ker je želel biti otrokom zgled. Otroka sta šla od doma in se poročila. Oba sta ločena že nekaj let. In kaj gospod obžaluje? To, da je vztrajal v zakonu ...

Nekaj najboljšega, kar sem naredila zase

Iti ali ne iti. Sama na dopust. Nekaj v meni je govorilo, naj grem. Čeprav je bil tisti kanček dvoma vseeno prisoten, sem danes vesela, da ni šla nobena prijateljica z menoj. In ni mi žal, ker sem šla.

Namen dopusta je bilo ležanje na plaži s knjigo v roki. No, ni se izšlo ravno tako, saj sem uspela prebrati samo eno knjigo. Celih 72 strani. Bravo jaz. Vseeno, Igra življenja in kako jo igrati je bila več kot dovolj.

Ponosna sem, da sem šla. Čeprav so mi nekateri odsvetovali, ker se mi lahko kaj zgodi. Lahko rečem, da je bilo tole nekaj najboljšega, kar sem naredila zase v zadnjih letih.

Potovanja sem se veselila kot majhen otrok, saj nisem vedela, kaj sploh pričakovati. Zato sem se držala meni zelo ljube povedi Go with the flow.

Imela sem čas za sebe. Sicer dosti manj, kot sem mislila, saj ko si sam, spoznaš dosti več ljudi. In potem nekako zmanjka časa za poležavanje na plaži.

Pot me je zanesla v bližnjo Tunizijo, katera me je čisto očarala, kar pa za ostale goste v hotelu ne bi mogla trditi, saj sem imela občutek, da nekateri prav tekmujejo med sabo, kdo se bo največ pritoževal. Čez hrano, čez tuš, čez sobe, čez vročino ... skratka, našli so sto in eno stvar, da so širili svojo slabo voljo, kjer so le lahko. Ne razumem, zakaj so sploh odšli tja na dopust, če pa jim ni pasalo popolnoma nič. Jaz pa sem hodila naokoli kot najsrečnejši zemljan. Ja kako ne bom, če pa sem na dopustu. No, roko na srce, hrana ni bila ravno za prehvalit, ampak lačen ni bil nihče.

Zanimivo, ljudje celo leto hodijo v službo, čakajo dopust, in ko pride do tega, gledaš kisle ksihte naših Slovenčkov. Saj ni čudno, da so mene poznali vsi, saj sem bila res ves čas nasmejana, pozitivna, vesela. Kaj ne bi bila, saj sem se peljala s kočijo, jahala konja in kamelo, šla pogledati »pojočo« fontano, videla glavno mesto in v njem tržnico (kjer sem se BTW z domačinom pogovarjala v slovenščini, saj so res pravi poligloti), videla Kartagino, morje (ja, imela sem tudi bližnje srečanje z meduzami, edino one niso bile »prijazne« do mene). In še in še. Kar se pa tiče osebja, pa vse lepo in še lepše o njih.

Domačini so taki cukrčki, da jih ne morem prehvalit. Vsak dan so me vsaj desetkrat vprašali, če kaj rabim in če je vse OK. Ja, seveda je vse okeeej. Super se jim je zdelo, ker sem jih pozdravila v njihovem jeziku. In se zahvalila. V našem hotelu so bili med drugim dopustniki, ki so bili v Tuniziji tudi po šestkrat, ampak niso izustili nobene njihove besede. Sem bila kar presenečena.

Potem sem opazovala partnerske odnose. Danes mi je še bolj jasno, česa od partnerja nočem. In vem, kakšnega si želim in hočem. Ker to, da »eeeh, saj ni tako slabo« je zame nesprejemljivo. Ja, je slabo. Še slabše, kot si misliš, draga moja gospa z zlatim srcem. Na življenje v zlati kletki pa jaz ne pristanem. Ker toliko se pa že cenim.

Opazovala sem človeški odnos do hrane. Nekaj, kar želim pozabiti. Opazovala sem odnos ljudi do osebja v celotnem kompleksu. Že res, da so materialno reveži in neizobraženi, imajo pa veliko srce. Dušo. Prijaznost. In ogromno lepih lastnosti. In ne, niso naši sužnji in ne, ni jim treba prenašati vseh naših muh. Čeprav so zelo ustrežljivi.

In sedaj razmišljam, da sem ne glede na to, da sem imela »naporen« dopust, res uživala in maximalno izkoristila čas preživet v severno afriški državi, napolnila baterije, zdaj pa novim zmagam naproti v krogu pozitivnih, nasmejanih ljudi.

In naslednjič, ko boste našli sto in eno stvar za pritoževanje, pomislite, da vas je res zelo težko prenašati.

Ah, ti evrčki ...

Sicer sem se že od malih nog učila ravnanja z denarjem, v zrelih letih pa doktorirala ... danes pa so me misli malo zanesle ravno v to smer ... denar ...

Ko greste v trgovino, pojdite vedno siti. Tako vas nepotrebna živila ne bodo premamila. Po možnosti pustite otroke doma, da vam ne polnijo košarice z vsem mogočim. In v trgovino ne hodite vsak dan, ker tako največ zapravite. Ker ena čokoladica danes, jutri samo eni piškoti, pojutrišnjem samo en sladoled ... in tako naprej. In razlika je lahko zelo hitro tudi 200 €. V trgovino pojdite vedno z nakupovalnim seznamom, katerega se morate striktno držati. Izogibajte se franšiznih prodajaln. In ne kupujte plastičnih vrečk.

Ne kupujte detergenta za posodo v »poceni« trgovinah, saj so določene znamke dosti boljše, ker ga manj porabite. V tem je catch. Jaz prisegam na Pril in Jar.

Mislite, da je kilska Nutella za slabih 5 € (v akciji) draga? Pomislite, koliko paštet bi potrebovali, da bi namazali isto količino kosov kruha ... Ja, vem, da je Nutella nezdrava ... so what ... 

Mislite, da je kruh predrag? Se strinjam. Zato pa uporabite svoje kuharske veščine in se naučite spečti kruh sami. Verjemite, ni nobena umetnost! Za dober evro boste spekli slabo kilo kruha.

Izdelke z daljšim rokom uporabe kupujte v akcijah. Toaletni papir se vam ne bo pokvaril, prav tako ne zobna pasta. Poskusite vnovčiti čim več kuponov, ki so vam na razpolago.

Plačilo položnic je najcenejše pri najboljšem sosedu, 0,65 € (čeprav, zame ima najboljši sosed kar visoke cene). Se vam ne zdi bolje, da si na banki uredite spletno banko, to je trenutno najboljša varianta, ne glede na to, da vam za uporabo te storitve nekaj malega zaračunajo? Samo seštejte, če imate samo 24 položnic na leto, kakšna je razlika. Za kavo s prijateljico sigurno. Pa še za kepico sladoleda.

Ko postane vaš jekleni konjiček žejen, napolnite cel rezervoar. Ker vožnja po nepotrebnem do bencinske črpalke ... kilometer v eno smer, kilometer v drugo ... koliko se jih čez leto nabere? Preden se odpravite z avtom na tehnični pregled, se pozanimajte pri vaši zavarovalnici, če imajo kak popust za tehnični pregled. Zavarovalnica Generali ima to opcijo. 20 %.

Mobilna telefonija ... ponudnikov dosti, mesečne naročnine - ena ugodnejša od druge ... če imate doma meni podobnega čvekača (moj bratec pravi, da sva samo jaz in Chuck Norris sposobna porabiti neomejene minute), potem je paket neomejenih klicev, SMSov, MMSov in nekaj malega mobilnih podatkov najboljša varianta. 17,99 €.

Glede oblačil, vsak ima doma kar nekaj tega, pa ne nosi. Ali je prerastel, se zredil, shujšal ... lahko postanete ponosni lastniki le teh. Jaz sem bolj nadušena nad podarjenimi oblačili, se mi zdi, da mi bolj pristojijo. Pa še na dom pridejo ponavadi.

Šolskih potrebščin ne kupujte v knjigarnah, saj so cene tam za določene artikle tudi petkratne. Zavitki papirja, ovitki za zvezke, barvice ... vse te zadeve imajo v megamarketih dosti nižje cene.

Noben otrok ne potrebuje vozička, ki je dražji od avtomobila. Važno je, da je stabilen in ima kolesa. Je čisto vseeno, če ni nepremočljiv, ker sem bila samo jaz tista crazy woman, ki je vozila otroka na sprehode tudi v dežju.

Računalnik kupite tak, ki je primeren vašemu znanju in namenu. Jaz ne potrebujem računalnika za 2.000 €, ker mi zadostuje internet, office in nekaj ne ravno zahtevnih programov. Se pravi, moj HP, ki je bil v akciji je stal slabih 300 €. In zadovolji vse moje potrebe po računalniškem opismenjevanju.

Ne rabite kupiti prav vsake knjige, ker za to obstajajo knjižnice. Če ste slučajno prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje, se lahko z njihovim potrdilom brezplačno včlanite. Tako prihranite, če niste upokojenci, 15  € letno.

Prav tako si s tem potrdilom uredite Urbano za LPP za 17 in ne za 37 €. Zavod za zaposlovanje ima tudi možnost ogledov raznih predstav in sejmov ...

Pa vendar ... ko ste na psu in ne vidite izhoda, samo verjemite, da se bo situacija spremenila. In da je to stanje samo trenutno stanje.  Ko boste začeli verjeti, se bo denar pojavil od nekje ... Govorim iz lastnih izkušenj.

V glavnem, da se. Enkrat, ko si primoran usvojiti denarno poslovanje ... in ko ti uspe na koncu meseca še kaj prihraniti ... takrat si lahko samo čestitaš.

Denar je vse, ni pa vse v denarju ... tudi to sem se z leti naučila ...

A kaj si mislijo drugi? I don't care.

Ne vem, a je sedaj spet tak čas, ko ljudje preveč svojega časa, energije in misli posvečamo drugim. Kaj bodo drugi rekli, kaj si bodo drugi mislili ... pa saj oni točno vedo, kaj jaz zmorem, oni točno vedo, česa sem jaz sposoben ... in oni točno vedo, česa ne. Ne, ni res, dragi moji. Kaj je za vas dobro in kaj slabo veste samo in izključno samo vi. 

Nikdar in nikoli ne poslušajte drugih. Najbrž vas je življenje že nekaj naučilo. Če pa tega še ne veste, potem je skrajni čas, da to dojamete. Da se nehate obremenjevati, kaj drugi mislijo. Ne hodijo oni v vaših čevljih! Ne hodijo oni vaše poti!

Če vam paše skakati po lužah v rdečih gumjastih škornjih s črnimi pikami, potem to naredite. Zbudite otroka v sebi. Tistega iskrenega, radoživega, unikatnega otroka, na katerega ste že popolnoma pozabili. Če vam paše ležati na dekci sredi Tivolija, izvolite. Ne ozirajte se na poglede drugih.

Če se dobro počutite v kratki oblekici – čeprav imate kakšno kilco preveč – potem jo oblecite.

.

Če so vam všeč umetni, dolgi nohti, potem jih imejte. Vi z njimi perete posodo, kuhate, pospravljate, skratka počnete vse tisto, kar delajo dame s kratkimi nohti. Če vam je všeč živo rdeča barva las – pobarvajte si jih. Ampak, zavedajte se, da boste pri večini zbujali pozornost.

Nehajte se obremenjevati z drugimi. Nehajte posvečati svojih misli njim. Saj veste, kako pravijo: če drugi živijo v vaši glavi, potem vam morajo plačevati prekleto visoko najemnino. Koliko ste do danes zaslužili s tem? Dvomim, da kaj.

Želite oditi iz nezdravega okolja, odnosa, službe ... Odidite. Nehajte se sprenevedati, da bo bolje. Ker ponavadi ni. Nehajte dopuščati ljudem, da so nespoštljivi do vas. Prekinite stike z negativci in čustvenimi pijavkami. Spustite ljudi, ki vas vlečejo samo dol, da odidejo iz vašega življenja.

In spremenite svoje razmišljanje. S tem se začne. In ko boste ugotovili, da je nekaj na tem, ko boste začeli v svoje življenje privabljati nasprotja temu, kar sedaj doživljate ... potem bo življenje postalo lepše, znosnejše. In vsak dan bo lepši. In vsak dan boste nagrajeni z mnogimi malenkostmi. Samo prepoznati jih boste morali.

Najdite si hobije. Tiste, ob katerih se boste dobro počutili. Probajte kaj novega. Vseeno, če ne znate. Verjemite, sposobni ste sami sebe presenetiti. Verjemite v sebe!

Svoj čas preživljajte z ljudmi, ob katerih se dobro počutite. Z ljudmi, ki so pozitivni, pristni, odkriti, iskreni. Z ljudmi, ki vas nasmejejo. Z otroci. S psom, če ga imate. Pojdite v naravo. Zelena barva je odlična za naše počutje.

Začnite preživljati več časa sami s seboj. In začnite se ukvarjati sami s seboj. Drugi niso pomembni. No, ne da niso pomembni, mislim, da ste dojeli poanto vsega napisanega. Seveda je mnenje bližnjih pomembno – kadar je v mejah normale. Ni pa pomembno njihovo mnenje, kadar mislijo, da nam nekaj ne bo uspelo. Vedno poskusite. Večkrat, če je potrebno. Malo je takih, ki jim uspe iz prve.

Sprašujte. Ker dokler ne vprašate, je odgovor vedno ne ... Me prav zanima, nad kolkimi odgovori boste presenečeni ...

Tisti, ki me poznate, točno veste o čem govorim. In stojim za tem. Ker jaz sem dokaz, kaj se zmore in česa ne. Ker sem nehala poslušati druge in začela sebe. Ker sem verjela, da drugi že vedo ... 

In vseeno mi je, kaj si sosed misli o meni. Ker on je pač samo oseba, ki živi na drugi strani stene.

Sedaj pa grem z Zenom v naravo. Danes pač ni zelena, je pa zasnežena ... na en pogovor sama s sabo.

Ker on je Zoki kralj

... ko ne veš, ko se malo izgubiš ... ko gledaš svoje vse na svetu, kako odhaja. No, ne dobesedno (še). Ko dobi krila, ko misli, da ve in zna vse na svetu ... ko čisto prehitro pride čas, ko se te neha »držat« za kiklo. 

Takrat se zaveš, da prihaja čas, ko bo imel tvoj najstnik vedno manj časa zate, ko bo vedno več stvari  pomembnejših od tebe.

Vem, vsi starši so šli čez to, ampak takrat, ko si sam »odhajal« je bilo to itak nekaj najbolj samoumevnega, normalnega. Danes pa se vsak dan bolj zavedam tega, da so vse, kar je ostalo ... le še topli, lepi, neponovljivi, enkratni spomini. Tisto nekaj, česar se bom po vsej verjetnosti oklepala še kar nekaj časa. Ker ne želim, da je drugače. Ker bi včasih najraje zavrtela čas nazaj in še enkrat podoživela vse padce, obiske na urgenci, vse čokoladne poljubčke, objemčke, vsa potepanja, zavijanja daril na skrivaj (a veste, tistih daril, ki jih prinese dedek mraz), podpise v beležki, zvedave poglede ... začutila tistega malega upornika, ki je govoril: »Jst sm Zoki kralj, men noben nč ne more!« Tistega malega upornika, ki je vedno vedel, kakšne so njegove pravice – dolžnost je bila pa beseda, ki v njegovem besednem zakladu takrat niti pod razno ni obstajala.

Pogrešam njegove risbice. Pogrešam njegova sporočilca na vseh možnih koncih. Pogrešam čase, ko sva počela ogromno stvari skupaj. Pogrešam večere, ko sem mu večer za večerom brala isto pravljico. Pogrešam dneve, ko je navil glasnost radia do konca, iz njega je pa tulil Klemen Klemen – vse hočjo met zlate rokavičke ... mislim, da ga ni CDja, ki bi ga tolikokrat slišala, kot sem slišala Trnow stajl. Ti, ti, Klemen!

In moj »malček« ... itak, da ni več malček. Ker raste, se razvija, dojema, občuti, se pogovarja ... popolnoma drugače. Seveda, tako mora biti. Ampak vseeno pa na momente kar zaboli, ko veš, da te vedno manj potrebuje. Da vedno več stvari uredi sam. Da počasi začenja prevzemati vedno več odgovornosti nase.

In potem misli odtavajo v neznano. Kaj bo z njim? Kam ga bo pot zanesla? Bo zmogel vse pritiske in tegobe tega sveta? Ja, itak da bo. Tudi mi smo.

Bo kdaj obležal zaradi alkohola? Po vsej verjetnosti. Bo kdaj skadil joint? Po vsej verjetnosti. Bo prišla tista prva, srečno nesrečna ljubezen? Definitivno. Veliko število nas je tistih, ki smo dali vse to čez v mladih, norih najstniških letih. In po nepotrebnem si zatiskamo oči, da naš otrok pa že ni tak. Ah, kje pa, naš pa že ne. Samo sosedov je tak. In povečini starši pozabljamo, da smo bili tudi mi mladi. Trapasti. Neodgovorni. Uporniški. Močni na jeziku, šibki na znanju in izkušnjah.

Zato je več kot potrebno graditi na zaupanju od otrokovega rojstva naprej. Čeprav marsikdo misli, kaj pa otrok ve. No, mogoče res ne ve, ne razume, sigurno pa čuti. Čuti več kot mi mislimo. Saj otroci niso neumni. Pomembno je, da smo pri vzgoji striktni, dosledni. Ne glede na to, da se nam srce para, ko gledamo tiste mile, nesrečne očke, ki od nas nekaj želijo. Been there, done that.

In življenje teče dalje ...