Skupno število ogledov strani

nedelja, 25. september 2016

Jack Pot

OMG ... gledam listek, gledam internetno stran od loterije. Pa spet listek, pa stran od loterije ... Srce je prenehalo biti, kri je zaledenela za tistih nekaj, ne vem, koliko, sekund ... tresoče roke ... in popoln kaos v glavi. Je res? Ni res? Jaooooo ...

Pa se je zgodilo. Res se je zgodilo. Čeprav so se mi vsi smejali, ko sem govorila, da bom spoznala novega prijatelja. Prijatelja z imenom Jack Pot.

No, zdej bom pa malo lažje zadihala.

Končno sem lahko kupila tisto hišo. Se spomnite tiste hiše z okni namesto sten? No, tisto! In imam spalnico. Tako z velikimi okni in veliko posteljo ...
Vrt ... imam vrt. In velikooo rožic. Pa vrtni paviljon ... in vrtno kuhinjo, kjer lahko moji prijatelji kuhajo in pečejo same dobrote, medtem ko se jaz z otroci zabavam v bazenu.

In ker je potrebno lepe stvari deliti, so tudi moji najbližji prijatelji deležni moje sreče. Tisti pravi, iskreni, srčni prijatelji. »Fake« prijatelji so pa itak odšli ... Kdo ve, morda sedaj pridejo nazaj? Nikoli se ne ve.

In moja prijateljica je končno dobila hišico na primorskem, z ogromno parcelo, na kateri se danes bohotijo vsa možna drevesa. Tudi oljke. In končno sem prišla do svoje murve, katere nisem jedla od končnega izleta v petem razredu. In iz tistih jagod, ki rastejo na obrobju, naredi najboljšo marmelado. Da ne govorim o tem, kako so se njenim hčerkicam svetile oči, ko smo zbirali novo pohištvo ...

In moj prijatelj je dobil hišico na Krasu. Tisto kamnito, z vsemi možnimi prostori. Od hladilnice, prekajevalnice, shrambe ... Da nas bo lahko še naprej razvajal s kulinaričnimi posebnostmi.

Potem je tukaj še nekaj ljudi, ki so dobili - vsak tisto, kar mu »pripada«. In jaz sem dobila nove sosede. Mojo mami, mojo tamalo sestrico in njenega super fejst fanta.

No, moj sin je bil tudi deležen bogatije. Ampak on je dobil skoraj najmanj od vseh. Ker je treba otroka naučiti, kako delati z denarjem. In za karto za kino ali pa za sok s prijatelji ... to pa je treba zaslužiti. Trava okoli hiše se pa tudi ne pokosi sama.

Zavetišča za zapuščene živali ... ne, nisem pozabila na njih. Pa tudi na otročke nisem pozabila. Ker je potrebno pomagati tistim, ki nimajo. To že od nekdaj poudarjam.

Ampak, skoraj najlepše pa je bilo tisto potovanje, ki sem ga želela doživeti z mojimi sončki. Si lahko zamislite obraz agenta iz turistične agencije, ko sem naročila 13 avionskih kart? Najprej je mislil, da se delam norca iz njega. Šele, ko sem iz torbice potegnila vseh trinajst potnih listov, šele takrat je dojel, da mislim smrtno resno. In to je bil tisti žur, ki ga je bilo potrebno zorganizirati ob takem dogodku. In se poveseliti s tistimi, ki jih imam najrajši.
Edina težava  na tem potovanju so bili čisto premajhni sedeži na avionu, zato se nikakor nisem mogla udobno namestiti. In ko mi je končno uspelo zadremati ...

»Mami, mami, zbudi se, zamudila bova ...«

Lepe sanje. Zelo lepe sanje. Ampak, saj veste, kako pravijo - Life is like a box of chocolate. You never know what you´re gonna get ...






torek, 20. september 2016

Razumem, da je življenje težko

Hodim po ulici. Opazujem obraze. Povečini mrki, zamišljeni ljudje ... vsak s svojimi tegobami v podzavesti in zavesti ... Razumem, da je življenje težko in da marsikomu ni postlano z rožicami. Tudi meni ni. Ampak, še vedno najdem tisti nasmeh, tisti prijazen pozdrav. Še vedno si vzamem čas za tisti kratek klepet s starejšo gospo, s poštarjem ... ali pa z malim nagajivim dekličem. Tisto malo, kar lahko dam ... in kar me nič, prav nič ne stane. S tem tudi sama sebi polepšam minuto, uro, dan.

Stopim v trgovino. Vsi naveličani življenja. Razumem, da je življenje težko, ampak z nasmehom na obrazu velikokrat vsaj znosnejše.

Stopim v urad. Naveličana gospa nejevoljno dvigne pogled, s katerim mi da jasno vedeti, da me ni prav nič vesela. Ne razumem, kako ni mene vesela, ko pa se ji nasmehnem ... in  pristopim s pozitivno energijo. Razumem, da je življenje težko, ampak ... si ga sami vse prevečkrat otežimo. Zakompliciramo. Čisto po nepotrebnem ...

Zato obožujem otroke. Ker so pristno veseli, nasmejani in ker delijo svoje objemčke in poljubčke kot za stavo. Obožujem otroški objem. Ker je čuten ...

Sedem na vrt picerije. Kjer se me strežno osebje po dolgem času le usmili in s tistim kislim obrazom pobere moje naročilo. In s še večjim kislim obrazom prinese pico. To, da bi mi zaželel dober tek ... to je pa že preveč. Razumem, da je življenje težko in da je zelo težko delati z ljudmi ... ampak z nasmehom na obrazu je lažje ustreči gostu. Pa še večja napitnina je ponavadi ...

Zato imam rada kužke. In ta bitja imajo prav posebno mesto v mojem srcu.

Vozim se s svojim Ciaotom. Na cesti pa prava borba, kdo bo koga bolj izsilil, kdo bo s svojim štiri ali več kolesnikom zaprl celo križišče. In za volanom prava živčna vojna. Ne razumem ... Ljudje krilijo z rokami, kažejo sredince in se pošiljajo ne vem kam vse. Razumem, da je življenje težko, pa vendar ... ni potrebe po tem, da si sami pokvarimo dan.

Zato imam rada svojega sina. Ker je pravi sonček, večino časa najbolj pozitivna in nasmejana oseba, kar jih poznam.

Pridem v knjižnico. Nihče me niti opazi ne. Ker ne najdem želene knjige, sem primorana prositi za pomoč nekoga od zaposlenih. Ampak, ko zagledam tist kisel, zdolgočasen ksiht, bi najraje odšla od tam. A je želja po branju knjige prevelika ... zato odplavam v svoj svet, kjer je vse lepo ... in kjer se vsi smejimo. In v svojem svetu in s knjigo v roki odidem ... Vem, da je življenje težko, vem, da imamo vsak svoje borbe, pa vseeno ...

Zato imam rada svoje prijatelje, ki so mi kot družina. Veseli, nasmejani, neobremenjeni plujejo skozi življenje. Marsikaj so me naučili, kar cenim in marsikatera težava ni več težava, ampak nov izziv. Izziv, s katerim bom spet malo zrastla. Ne v višino, ampak v sebi, za sebe. In obožujem trenutke, preživete v njihovi družbi ...

Mogoče bi pa morali ljudje malo pomisliti s kom se družimo ... Ker z mojimi prijatelji je življenje pravljica. Naj postane tudi vaše tako!


If I can make at least one person smile, then my day was not wasted.





četrtek, 8. september 2016

Zate sem bila zadnja smet ...

... čeprav sem želela samo to, da bi me imel rad. Da bi me kdaj vzel v naročje. Da bi me potolažil, ko sem bila žalostna.

Ampak to so bile za vedno neuslišane želje.  Pa tako lepo in ubogljivo hčerkico si imel. In pridno.
Bil si lep, a to je bila le fasada. Pod njo pa največje zlo, kar ga svet premore.

Sem bila res tako zelo, zelo »grd« otrok? Tako »grd« da si me z lahkoto zabrisal v steno ... da si me z lahkoto pretepel z vojaškim pasom? Da sem cele dneve preklečala na kolenih, ker sem bila kaznovana ... pa sploh nisem vedela, zakaj. Kje je bila tista ljubezen, za katero sem prosila ...

Danes, ko premišljujem o svoji preteklosti ... še vedno me boli! Pa je bilo davno, davno.

Bile so noči, ko smo bežali od doma ... in bile so noči, ko smo spali na klopcah po parkih. Ker smo se te tako zelo bali. Ker si bil hudoben. V tebi je bilo toliko sovraštva, da mi ni jasno, kako si lahko sploh živel sam s sabo.

In vsi so vedeli, da si nas pretepal. Da si nas psihično zlorabljal, maltretiral.  Ja, si bil zaprt, pa še to samo za vikende. In mi smo morali hoditi k tebi na obisk v zapor, ker v nasprotnem primeru sva bili z mami spet tepeni, ko si prišel domov. No, pa saj sva bili tepeni skoraj vsak dan. S šibo, s pasom, s pestmi ... 

Ker zate se nisem smejala prav, nisem sedela prav ... nič ti ni bilo po volji ...
Pa tako sem se trudila, da bi bil vsaj enkrat v življenju ponosen name. Ne, nisem dočakala tega. Ker si me znal samo poniževati, zmerjati, me dajati v nič. Zate sem bila zadnja smet. Vedno si mi govoril, da od mene ne bo nič. Da bom itak ena brezvredna čistilka brez vsega.

Pa nisem, veš! Ne boš verjel, ampak tud jaz sem ena tistih, ki imamo diplomo v žepu. O, ja, tudi jaz! Pot do moje diplome je bila sicer zelo težka, ker sem se morala najprej otresti tega, da nisem nič vredna, da ne bom nič dosegla v življenju. Vem, velikokrat si me preklel, češ, zakaj sem se sploh rodila. Ne vem, zakaj, vem samo to, da sem si izbrala najbolj grozno osebo za svojega očeta.

Veliko stvari sem ti oprostila, pozabila ne bom nikoli. Kot nikoli nisem razumela, da si me lahko kot malo punčko tako pretepel, da tudi stati nisem mogla. Da sem bila vsa v modricah. Takrat sem si velikokrat želela, da se sploh ne bi rodila. Potem se mi ne bi bilo treba ukvarjati s tem, da bi najraje umrla. Pa še sploh živeti nisem začela.

Poskrbel si za to, da je bilo moje otroštvo s tabo en velik pekel. Bila sem lačna, bosa, brez oblačil. In nevoščljiva tistim, ki so imeli več kot jaz. In to so bili vsi.

Si sploh predstavljaš, čez kaj sem šla s tabo? Ne, ker si ne moreš. Ker se ne da. Ker si bil pomemben samo ti. Ti. Ti.

Še danes imam živo pred očmi, ko so me odrasli spraševali, kaj bom, ko bom odrasla. Vsem sem razlagala, da bom policajka in očija zaprla za vedno ...

PS: Sem pa najbolj ponosna nase, ker sem sama prišla iz tega pekla ven. Res, da sem potrebovala mnogo, mnogo let, da sem se spravila k sebi, ampak sem se.

In najtežje je bilo začeti verjeti v sebe ...








četrtek, 1. september 2016

Pusti, bom jaz. Ti ne znaš ...

Besede, ki jih vse prevečkrat slišim. Od staršev in od starih staršev. Včasih imam občutek, kot da so oni, ko so se rodili, že vse znali.

A ni logično, da otrok pri dveh letih še ne zna zavezati vezalk? Seveda je. Ampak, če mu bomo kupovali samo obutev na ježke, tudi pri šestih letih ne bo znal.

Verjamem, da se nihče ne spomni prvih “spoznavanj” z žlico. Hrana je bila povsod, samo tam, kjer bi morala biti, ni bila.

Koliko truda je potrebnega, da ujameš ravnotežje pri hoji … Koliko truda je potrebnega, da svinčnik obstane med tistimi malimi prstki ... Ja, tudi listanja knjig smo se morali naučiti – v nasprotnem primeru so bile strani vse raztrgane. In še bi lahko naštevala. Ampak, saj razumemo poanto, a ne.

Spomnim se svojega sina, ko se je začel zjutraj sam oblačiti. Ker je začel res zelo zgodaj, je porabil celo uro, da je spravil oblačila na sebe. Lahko si predstavljate, kako … Vse, razen hlač, je imel oblečeno kontra. Ja in? Vsak dan je “treniral” in ko so se drugi otroci tega šele začeli učiti (beri, ko so jim starši blagovolili prepustiti to opravilo), je bil on na tem področju že pravi mojster.
V istem obdobju, ko se je začel oblačiti, si je tudi sam začel pripravljati zajtrk. No, kruh sem mu seveda odrezala jaz, ker to je bil pa res prevelik zalogaj za takega malčka. Ampak namaz si je pa znal namazati na kruh. Lahko si predstavljate, da ni pristal samo na kruhu. Tudi mleko si je nalival sam v skodelico. Kar se je polilo, sva pobrisala in to je bilo to. In s tem sva se spet učila. Kako pobrisati mizo. Kako sprati viledo ...

Vsi vemo, da so mali otroci presrečni, kadar jim starši prepustimo kakšno opravilo. Takrat se počutijo napol odrasle in seveda zelo pomembne. »Uauuuu, mami je rekla, da lahko operem solato.« In potem še stokrat vprašajo, če je solata dobra, ob tem pa ne pozabijo poudariti, da so jo sami oprali. Ja, to so naši malčki.
Vsak otrok naj pripravi mizo za kosilo. Ne, noben krožnik ni toliko težak, da ga otrok ne bi mogel dvigniti. Pač, bo nosil enega po enega. Ravno zaradi tega se morate zelo dobro organizirati in se zavedati, da miza ne bo pripravljena v minuti. Delo bo opravil, le malo več časa bo potreboval. Pa nože naj na mizo prnesejo odrasli, v izogib nepotrebnim poškodbam.

Ne pozabite, da s hvaljenjem dosegamo čudeže. Ko otrok začuti, da je nekdo na njega ponosen, da je nekdo vesel, ker je nekaj naredil dobro, se bo začel še bolj truditi na vseh področjih. Samo pustimo jim prosto pot.

Si predstavljate, kako bi se vi počutili, če bi vam vsakič, ko bi želeli narediti kaj novega, nekdo dihal za vrat z besedami: Pusti, bom jaz. Ti ne znaš … To se mi zdi kot nekakšna čustvena klofuta.

Naj otrok sam ugotovi, česa je zmožen in česa ne. Podprimo otroka pri njegovih odločitvah. Pri njegovih poskusih. Ja, velikokrat bo padel. Se poškodoval. Velikokrat bo prevrnil kozarec. Kepica sladoleda se bo razlezla čez pol pločnika, razlil bo mešanico za mehurčke ... Marsikaj mu bo spodletelo. Ampak, s tem se bo naučil, kako se stvarem streže. In tukaj se še kako izkaže, zakaj je vztrajnost tako pomembna. In s poskusi in vztrajnostjo bo lahko sam sebi dokazal, da zmore. Seveda, če mu ne boste na vsakem koraku dihali za vrat z besedami: Pusti, bom jaz. Ti ne znaš ...