Skupno število ogledov strani

petek, 08. september 2017

Nekaj najboljšega, kar sem naredila zase

Iti ali ne iti. Sama na dopust. Nekaj v meni je govorilo, naj grem. Čeprav je bil tisti kanček dvoma vseeno prisoten, sem danes vesela, da ni šla nobena prijateljica z menoj. In ni mi žal, ker sem šla.

Namen dopusta je bilo ležanje na plaži s knjigo v roki. No, ni se izšlo ravno tako, saj sem uspela prebrati samo eno knjigo. Celih 72 strani. Bravo jaz. Vseeno, Igra življenja in kako jo igrati je bila več kot dovolj.

Ponosna sem, da sem šla. Čeprav so mi nekateri odsvetovali, ker se mi lahko kaj zgodi. Lahko rečem, da je bilo tole nekaj najboljšega, kar sem naredila zase v zadnjih letih.
Potovanja sem se veselila kot majhen otrok, saj nisem vedela, kaj sploh pričakovati. Zato sem se držala meni zelo ljube povedi Go with the flow.

Imela sem čas za sebe. Sicer dosti manj, kot sem mislila, saj ko si sam, spoznaš dosti več ljudi. In potem nekako zmanjka časa za poležavanje na plaži.

Pot me je zanesla v bližnjo Tunizijo, katera me je čisto očarala, kar pa za ostale goste v hotelu ne bi mogla trditi, saj sem imela občutek, da nekateri prav tekmujejo med sabo, kdo se bo največ pritoževal. Čez hrano, čez tuš, čez sobe, čez vročino ... skratka, našli so sto in eno stvar, da so širili svojo slabo voljo, kjer so le lahko. Ne razumem, zakaj so sploh odšli tja na dopust, če pa jim ni pasalo popolnoma nič. Jaz pa sem hodila naokoli kot najsrečnejši zemljan. Ja kako ne bom, če pa sem na dopustu. No, roko na srce, hrana ni bila ravno za prehvalit, ampak lačen ni bil nihče.

Zanimivo, ljudje celo leto hodijo v službo, čakajo dopust, in ko pride do tega, gledaš kisle ksihte naših Slovenčkov. Saj ni čudno, da so mene poznali vsi, saj sem bila res ves čas nasmejana, pozitivna, vesela. Kaj ne bi bila, saj sem se peljala s kočijo, jahala konja in kamelo, šla pogledati »pojočo« fontano, videla glavno mesto in v njem tržnico (kjer sem se BTW z domačinom pogovarjala v slovenščini, saj so res pravi poligloti), videla Kartagino, morje (ja, imela sem tudi bližnje srečanje z meduzami, edino one niso bile »prijazne« do mene). In še in še. Kar se pa tiče osebja, pa vse lepo in še lepše o njih.

Domačini so taki cukrčki, da jih ne morem prehvalit. Vsak dan so me vsaj desetkrat vprašali, če kaj rabim in če je vse OK. Ja, seveda je vse okeeej. Super se jim je zdelo, ker sem jih pozdravila v njihovem jeziku. In se zahvalila. V našem hotelu so bili med drugim dopustniki, ki so bili v Tuniziji tudi po šestkrat, ampak niso izustili nobene njihove besede. Sem bila kar presenečena.

Potem sem opazovala partnerske odnose. Danes mi je še bolj jasno, česa od partnerja nočem. In vem, kakšnega si želim in hočem. Ker to, da »eeeh, saj ni tako slabo« je zame nesprejemljivo. Ja, je slabo. Še slabše, kot si misliš, draga moja gospa z zlatim srcem. Na življenje v zlati kletki pa jaz ne pristanem. Ker toliko se pa že cenim.

Opazovala sem človeški odnos do hrane. Nekaj, kar želim pozabiti. Opazovala sem odnos ljudi do osebja v celotnem kompleksu. Že res, da so materialno reveži in neizobraženi, imajo pa veliko srce. Dušo. Prijaznost. In ogromno lepih lastnosti. In ne, niso naši sužnji in ne, ni jim treba prenašati vseh naših muh. Čeprav so zelo ustrežljivi.

In sedaj razmišljam, da sem ne glede na to, da sem imela »naporen« dopust, res uživala in maximalno izkoristila čas preživet v severno afriški državi, napolnila baterije, zdaj pa novim zmagam naproti v krogu pozitivnih, nasmejanih ljudi.

In naslednjič, ko boste našli sto in eno stvar za pritoževanje, pomislite, da vas je res zelo težko prenašati.


ponedeljek, 10. april 2017

Ah, ti evrčki ...

Sicer sem se že od malih nog učila ravnanja z denarjem, v zrelih letih pa doktorirala ... danes pa so me misli malo zanesle ravno v to smer ... denar ...

Ko greste v trgovino, pojdite vedno siti. Tako vas nepotrebna živila ne bodo premamila. Po možnosti pustite otroke doma, da vam ne polnijo košarice z vsem mogočim. In v trgovino ne hodite vsak dan, ker tako največ zapravite. Ker ena čokoladica danes, jutri samo eni piškoti, pojutrišnjem samo en sladoled ... in tako naprej. In razlika je lahko zelo hitro tudi 200 €. V trgovino pojdite vedno z nakupovalnim seznamom, katerega se morate striktno držati. Izogibajte se franšiznih prodajaln. In ne kupujte plastičnih vrečk.

Ne kupujte detergenta za posodo v »poceni« trgovinah, saj so določene znamke dosti boljše, ker ga manj porabite. V tem je catch. Jaz prisegam na Pril in Jar.

Mislite, da je kilska Nutella za slabih 5 € (v akciji) draga? Pomislite, koliko paštet bi potrebovali, da bi namazali isto količino kosov kruha ... Ja, vem, da je Nutella nezdrava ... so what ... 

Mislite, da je kruh predrag? Se strinjam. Zato pa uporabite svoje kuharske veščine in se naučite spečti kruh sami. Verjemite, ni nobena umetnost! Za dober evro boste spekli slabo kilo kruha.

Izdelke z daljšim rokom uporabe kupujte v akcijah. Toaletni papir se vam ne bo pokvaril, prav tako ne zobna pasta. Poskusite vnovčiti čim več kuponov, ki so vam na razpolago.

Plačilo položnic je najcenejše pri najboljšem sosedu, 0,65 € (čeprav, zame ima najboljši sosed kar visoke cene). Se vam ne zdi bolje, da si na banki uredite spletno banko, to je trenutno najboljša varianta, ne glede na to, da vam za uporabo te storitve nekaj malega zaračunajo? Samo seštejte, če imate samo 24 položnic na leto, kakšna je razlika. Za kavo s prijateljico sigurno. Pa še za kepico sladoleda.

Ko postane vaš jekleni konjiček žejen, napolnite cel rezervoar. Ker vožnja po nepotrebnem do bencinske črpalke ... kilometer v eno smer, kilometer v drugo ... koliko se jih čez leto nabere? Preden se odpravite z avtom na tehnični pregled, se pozanimajte pri vaši zavarovalnici, če imajo kak popust za tehnični pregled. Zavarovalnica Generali ima to opcijo. 20 %.

Mobilna telefonija ... ponudnikov dosti, mesečne naročnine - ena ugodnejša od druge ... če imate doma meni podobnega čvekača (moj bratec pravi, da sva samo jaz in Chuck Norris sposobna porabiti neomejene minute), potem je paket neomejenih klicev, SMSov, MMSov in nekaj malega mobilnih podatkov najboljša varianta. 17,99 €.

Glede oblačil, vsak ima doma kar nekaj tega, pa ne nosi. Ali je prerastel, se zredil, shujšal ... lahko postanete ponosni lastniki le teh. Jaz sem bolj nadušena nad podarjenimi oblačili, se mi zdi, da mi bolj pristojijo. Pa še na dom pridejo ponavadi.

Šolskih potrebščin ne kupujte v knjigarnah, saj so cene tam za določene artikle tudi petkratne. Zavitki papirja, ovitki za zvezke, barvice ... vse te zadeve imajo v megamarketih dosti nižje cene.

Noben otrok ne potrebuje vozička, ki je dražji od avtomobila. Važno je, da je stabilen in ima kolesa. Je čisto vseeno, če ni nepremočljiv, ker sem bila samo jaz tista crazy woman, ki je vozila otroka na sprehode tudi v dežju.

Računalnik kupite tak, ki je primeren vašemu znanju in namenu. Jaz ne potrebujem računalnika za 2.000 €, ker mi zadostuje internet, office in nekaj ne ravno zahtevnih programov. Se pravi, moj HP, ki je bil v akciji je stal slabih 300 €. In zadovolji vse moje potrebe po računalniškem opismenjevanju.

Ne rabite kupiti prav vsake knjige, ker za to obstajajo knjižnice. Če ste slučajno prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje, se lahko z njihovim potrdilom brezplačno včlanite. Tako prihranite, če niste upokojenci, 15  € letno.

Prav tako si s tem potrdilom uredite Urbano za LPP za 17 in ne za 37 €. Zavod za zaposlovanje ima tudi možnost ogledov raznih predstav in sejmov ...


Pa vendar ... ko ste na psu in ne vidite izhoda, samo verjemite, da se bo situacija spremenila. In da je to stanje samo trenutno stanje.  Ko boste začeli verjeti, se bo denar pojavil od nekje ... Govorim iz lastnih izkušenj.

V glavnem, da se. Enkrat, ko si primoran usvojiti denarno poslovanje ... in ko ti uspe na koncu meseca še kaj prihraniti ... takrat si lahko samo čestitaš.

Denar je vse, ni pa vse v denarju ... tudi to sem se z leti naučila ...







četrtek, 26. januar 2017

A kaj si mislijo drugi? I don't care.

Ne vem, a je sedaj spet tak čas, ko ljudje preveč svojega časa, energije in misli posvečamo drugim. Kaj bodo drugi rekli, kaj si bodo drugi mislili ... pa saj oni točno vedo, kaj jaz zmorem, oni točno vedo, česa sem jaz sposoben ... in oni točno vedo, česa ne. Ne, ni res, dragi moji. Kaj je za vas dobro in kaj slabo veste samo in izključno samo vi. 

Nikdar in nikoli ne poslušajte drugih. Najbrž vas je življenje že nekaj naučilo. Če pa tega še ne veste, potem je skrajni čas, da to dojamete. Da se nehate obremenjevati, kaj drugi mislijo. Ne hodijo oni v vaših čevljih! Ne hodijo oni vaše poti!

Če vam paše skakati po lužah v rdečih gumjastih škornjih s črnimi pikami, potem to naredite. Zbudite otroka v sebi. Tistega iskrenega, radoživega, unikatnega otroka, na katerega ste že popolnoma pozabili. Če vam paše ležati na dekci sredi Tivolija, izvolite. Ne ozirajte se na poglede drugih.

Če se dobro počutite v kratki oblekici – čeprav imate kakšno kilco preveč – potem jo oblecite.
.
Če so vam všeč umetni, dolgi nohti, potem jih imejte. Vi z njimi perete posodo, kuhate, pospravljate, skratka počnete vse tisto, kar delajo dame s kratkimi nohti. Če vam je všeč živo rdeča barva las – pobarvajte si jih. Ampak, zavedajte se, da boste pri večini zbujali pozornost.

Nehajte se obremenjevati z drugimi. Nehajte posvečati svojih misli njim. Saj veste, kako pravijo: če drugi živijo v vaši glavi, potem vam morajo plačevati prekleto visoko najemnino. Koliko ste do danes zaslužili s tem? Dvomim, da kaj.

Želite oditi iz nezdravega okolja, odnosa, službe ... Odidite. Nehajte se sprenevedati, da bo bolje. Ker ponavadi ni. Nehajte dopuščati ljudem, da so nespoštljivi do vas. Prekinite stike z negativci in čustvenimi pijavkami. Spustite ljudi, ki vas vlečejo samo dol, da odidejo iz vašega življenja.

In spremenite svoje razmišljanje. S tem se začne. In ko boste ugotovili, da je nekaj na tem, ko boste začeli v svoje življenje privabljati nasprotja temu, kar sedaj doživljate ... potem bo življenje postalo lepše, znosnejše. In vsak dan bo lepši. In vsak dan boste nagrajeni z mnogimi malenkostmi. Samo prepoznati jih boste morali.

Najdite si hobije. Tiste, ob katerih se boste dobro počutili. Probajte kaj novega. Vseeno, če ne znate. Verjemite, sposobni ste sami sebe presenetiti. Verjemite v sebe!

Svoj čas preživljajte z ljudmi, ob katerih se dobro počutite. Z ljudmi, ki so pozitivni, pristni, odkriti, iskreni. Z ljudmi, ki vas nasmejejo. Z otroci. S psom, če ga imate. Pojdite v naravo. Zelena barva je odlična za naše počutje.

Začnite preživljati več časa sami s seboj. In začnite se ukvarjati sami s seboj. Drugi niso pomembni. No, ne da niso pomembni, mislim, da ste dojeli poanto vsega napisanega. Seveda je mnenje bližnjih pomembno – kadar je v mejah normale. Ni pa pomembno njihovo mnenje, kadar mislijo, da nam nekaj ne bo uspelo. Vedno poskusite. Večkrat, če je potrebno. Malo je takih, ki jim uspe iz prve.

Sprašujte. Ker dokler ne vprašate, je odgovor vedno ne ... Me prav zanima, nad kolkimi odgovori boste presenečeni ...

Tisti, ki me poznate, točno veste o čem govorim. In stojim za tem. Ker jaz sem dokaz, kaj se zmore in česa ne. Ker sem nehala poslušati druge in začela sebe. Ker sem verjela, da drugi že vedo ... 

In vseeno mi je, kaj si sosed misli o meni. Ker on je pač samo oseba, ki živi na drugi strani stene.

Sedaj pa grem z Zenom v naravo. Danes pač ni zelena, je pa zasnežena ... na en pogovor sama s sabo.




sreda, 04. januar 2017

Ker on je Zoki kralj

... ko ne veš, ko se malo izgubiš ... ko gledaš svoje vse na svetu, kako odhaja. No, ne dobesedno (še). Ko dobi krila, ko misli, da ve in zna vse na svetu ... ko čisto prehitro pride čas, ko se te neha »držat« za kiklo. 
Takrat se zaveš, da prihaja čas, ko bo imel tvoj najstnik vedno manj časa zate, ko bo vedno več stvari  pomembnejših od tebe.

Vem, vsi starši so šli čez to, ampak takrat, ko si sam »odhajal« je bilo to itak nekaj najbolj samoumevnega, normalnega. Danes pa se vsak dan bolj zavedam tega, da so vse, kar je ostalo ... le še topli, lepi, neponovljivi, enkratni spomini. Tisto nekaj, česar se bom po vsej verjetnosti oklepala še kar nekaj časa. Ker ne želim, da je drugače. Ker bi včasih najraje zavrtela čas nazaj in še enkrat podoživela vse padce, obiske na urgenci, vse čokoladne poljubčke, objemčke, vsa potepanja, zavijanja daril na skrivaj (a veste, tistih daril, ki jih prinese dedek mraz), podpise v beležki, zvedave poglede ... začutila tistega malega upornika, ki je govoril: »Jst sm Zoki kralj, men noben nč ne more!« Tistega malega upornika, ki je vedno vedel, kakšne so njegove pravice – dolžnost je bila pa beseda, ki v njegovem besednem zakladu takrat niti pod razno ni obstajala.

Pogrešam njegove risbice. Pogrešam njegova sporočilca na vseh možnih koncih. Pogrešam čase, ko sva počela ogromno stvari skupaj. Pogrešam večere, ko sem mu večer za večerom brala isto pravljico. Pogrešam dneve, ko je navil glasnost radia do konca, iz njega je pa tulil Klemen Klemen – vse hočjo met zlate rokavičke ... mislim, da ga ni CDja, ki bi ga tolikokrat slišala, kot sem slišala Trnow stajl. Ti, ti, Klemen!

In moj »malček« ... itak, da ni več malček. Ker raste, se razvija, dojema, občuti, se pogovarja ... popolnoma drugače. Seveda, tako mora biti. Ampak vseeno pa na momente kar zaboli, ko veš, da te vedno manj potrebuje. Da vedno več stvari uredi sam. Da počasi začenja prevzemati vedno več odgovornosti nase.

In potem misli odtavajo v neznano. Kaj bo z njim? Kam ga bo pot zanesla? Bo zmogel vse pritiske in tegobe tega sveta? Ja, itak da bo. Tudi mi smo.

Bo kdaj obležal zaradi alkohola? Po vsej verjetnosti. Bo kdaj skadil joint? Po vsej verjetnosti. Bo prišla tista prva, srečno nesrečna ljubezen? Definitivno. Veliko število nas je tistih, ki smo dali vse to čez v mladih, norih najstniških letih. In po nepotrebnem si zatiskamo oči, da naš otrok pa že ni tak. Ah, kje pa, naš pa že ne. Samo sosedov je tak. In povečini starši pozabljamo, da smo bili tudi mi mladi. Trapasti. Neodgovorni. Uporniški. Močni na jeziku, šibki na znanju in izkušnjah.

Zato je več kot potrebno graditi na zaupanju od otrokovega rojstva naprej. Čeprav marsikdo misli, kaj pa otrok ve. No, mogoče res ne ve, ne razume, sigurno pa čuti. Čuti več kot mi mislimo. Saj otroci niso neumni. Pomembno je, da smo pri vzgoji striktni, dosledni. Ne glede na to, da se nam srce para, ko gledamo tiste mile, nesrečne očke, ki od nas nekaj želijo. Been there, done that.
In življenje teče dalje ...

torek, 18. oktober 2016

Ker meni (tebi) se kaj takega ne more zgoditi

Opazujem avtomobile. V nekaterih se vozijo tudi majhni otroci, dojenčki. Otroci, kateri bi morali sedeti v svojih stolčkih. Namesto tega otroci sedijo - ležijo staršem v naročjih. Ponavadi materi. Takrat pomislim, da smo našim malčkom res za vzgled. Ne razumem, res ne razumem, v čem je poanta, da otrok sedi materi v naročju, oče pa zraven šofira, po možnosti s cigareto v ustih. Dragi starši, zakaj potem sploh kupujete otroške sedeže, če se na njih samo prah nabira? Bolje, da denar porabite za nekaj, kar potrebujete. 
Hm, ste kdaj pomislili, da vaš malček potrebuje avtomobilski sedež zaradi njegove varnosti? Ne razumem, da otroka, ki ga imate neizmerno radi na tak način izpostavljate nevarnosti, katera preži na nas na vsakem koraku, v tem primeru na vsakem metru ceste.
Kar pritisk mi naraste, ko stojim na semaforju, zraven mene pa srečna družinica, mati z dojenčkom v naročju, seveda sedi spredaj, na sovoznikovem sedežu, voznik, po vsej verjetnosti otrokov oče, pa v eni roki drži mobitel, v drugi pa čik. Takrat “molim”, da malček srečno prispe do cilja. Si predstavljate, koliko jih ne?!

Se sploh zavedate, kaj pomeni delček sekunde v takih situacijah? Očitno ne. Če se vam bi kdaj zgodilo, pa srčno upam, da ne, da boste udeleženi v prometni nesreči, verjemite, da bi dali vse, samo da bi lahko zavrteli čas nazaj. Ne, dragi moji neodgovorni starši, to je nemogoče. Ko boste imeli otroka, ki bo zaradi vas, in samo zaradi vas, v naslednjih letih vegetiral, upam, da vas bo vest – če jo sploh imate – pekla bolj, kot peče ogenj. Da vas bo občutek krivde zaradi vašega nespametnega ravnanja spremljal vsak delček sekunde v dnevu. Ni potrebno posebaj poudarjati, da boste vsak dan podoživljali ta dogodek, ko ste povsem brezbrižno sedli v avto, na sprednji sedež, z vašim sončkom v naročju. 
Si znate predstavljati, da vas vaš otrok nikoli v življenju ne bo mogel objeti, vas poljubiti, vam narisati risbice? Si znate predstavljati, da nikoli ne bo tekal po travnikih in z veliko mero ljubezni lovil pisane metuljčke? Da nikoli ne bo vedel, kaj pomeni ljubezen? Da bo ljubljen, vendar ljubiti ne bo znal nikoli …
Ste kdaj slišali za Rehabilitacijski center Soča? Polagam vam na srce, malo si poglejte slike na internetu, kaj vse vas lahko doleti. Povsem brez potrebe. Mislite, da je denarna kazen največ, kar vas lahko doleti? Ne, lupčki moji, to je najmanj. Res najmanj. In ne pozabite: varnostni pas rešuje življenja (tista, katera vi po neumnosti ogrožate).
O mobitelih med vožnjo … o tem pa sploh ne bi in ne bom zgubljala besed …


sobota, 01. oktober 2016

Moja mamica

Vem, vse premalokrat ti povem, da te imam rada. Zelo. Cenim vse, kar si naredila za mene v vseh teh letih mojega obstanka. Čeprav bi ti morala tudi to povedati.

Mogoče pa je lažje svoje občutke zliti na papir. Saj veš, papir vse prenese.

Ne glede na tvoje zdravstveno stanje si ena najbolj pozitivnih oseb, kar jih poznam. Poleg mojega sina, seveda. Ne poznam pa res niti ene osebe, ki bi bila tako bolna, kot si ti, in da se ne bi nad ničemer pritoževala. Niti, če dobro pobrskam po svojem spominu, se ne spomnim, kdaj sem te nazadnje videla slabe volje. Ali pa tečno. Ali pa brezvoljno. 

Lepa si, ko se smejčkaš. In naj nasmeh nikdar ne zapusti tvojega lepega obrazka. Čeprav so leta trpljenja, udarcev in poniževanj pustila marsikatero gubico na tvojem obrazu, je zame navkljub vsemu še vedno zelo lep.

Velikokrat mi misli uhajajo v preteklost, ko si bila še zdrava, polna življenja. Zelo dobra kuharica si bila. In naredila si najboljšo sarmo, kar sem jih jedla. To so potrdili tudi vsi tisti, s katerimi si delila svoje dobrote. In ne, ni jih bilo malo. Spomnim se, da si non stop prepevala. Pogrešam tvoj lep, melodičen glas. Rada si plesala, se zabavala. Rada si bila lepa. Urejena. Ne bom pozabila niti tvojih lepih, rdeče nalakiranih nohtov. In make-upa. Vedno in povsod si izžarevala neko notranjo moč. Od kje si jo črpala, mi pa ne bo nikdar jasno. Kot mi marsikaj ne bo.

In življenjska borba je bila zelo težka. Vseeno mislim, da si prišla iz nje kot zmagovalka. Imaš krasne otroke, krasne vnuke. Z enimi imaš več stikov, z drugimi manj, pač, takšno je življenje. Vem, da ti veliko pomeni to, da se otroci med sabo razumemo. Saj drugače tudi ne more biti.

Naučila si nas tistih lepih vrednot, ki danes pri nekaterih ljudeh niso ravno priljubljene. Vseeno mi je za to. Kar je pomembno je to, da zaspimo s čisto vestjo. Vsaj jaz. Čeprav se prekleto zavedam tega, da mi tvoja vzgoja in vrednote, ki jih imam, včasih res narobe hodijo. Vem, da bi včasih bolje prišla skozi, če bi bila pokvarjena, lena, zahrbtna. Lažniva.  Ampak ne, to nisem jaz.

Veliko mi pomenijo naša druženja. Res veliko. Saj veš, da kadarkoli pridem na obisk, nikdar ne gledam na uro. Ker je lepo pri tebi. Ker se veliko smejimo. Ker se imamo radi, ker se spoštujemo.

In jutri bo spet en tak dan. Dan, ki se ga res veselim. Ker boš upihnila še eno svečko na torti. Katera že? Hehe. Malo heca. Jutri bo tvoj dan! In vsi bomo prišli samo zaradi tebe. Si vesela, a ne?! Tudi jaz sem. In ob tem naj ti še zaželim lepa prihajajoča leta, polna smeha, veselja in radosti. In naj ti zdravje malo bolje služi. Naj ti sonček sveti vse dni v letu. In ostani še naprej točno taka, kot si. Tako te imam najrajši.

Draga moja mami, vse najboljše za rojstni dan. Saj bi ti prebrala tale zapis, ampak se bojim, da ne bi zmogla ...

Rada te imam in vem, da si zelo ponosna name ... Hvala ti za vse!





nedelja, 25. september 2016

Jack Pot

OMG ... gledam listek, gledam internetno stran od loterije. Pa spet listek, pa stran od loterije ... Srce je prenehalo biti, kri je zaledenela za tistih nekaj, ne vem, koliko, sekund ... tresoče roke ... in popoln kaos v glavi. Je res? Ni res? Jaooooo ...

Pa se je zgodilo. Res se je zgodilo. Čeprav so se mi vsi smejali, ko sem govorila, da bom spoznala novega prijatelja. Prijatelja z imenom Jack Pot.

No, zdej bom pa malo lažje zadihala.

Končno sem lahko kupila tisto hišo. Se spomnite tiste hiše z okni namesto sten? No, tisto! In imam spalnico. Tako z velikimi okni in veliko posteljo ...
Vrt ... imam vrt. In velikooo rožic. Pa vrtni paviljon ... in vrtno kuhinjo, kjer lahko moji prijatelji kuhajo in pečejo same dobrote, medtem ko se jaz z otroci zabavam v bazenu.

In ker je potrebno lepe stvari deliti, so tudi moji najbližji prijatelji deležni moje sreče. Tisti pravi, iskreni, srčni prijatelji. »Fake« prijatelji so pa itak odšli ... Kdo ve, morda sedaj pridejo nazaj? Nikoli se ne ve.

In moja prijateljica je končno dobila hišico na primorskem, z ogromno parcelo, na kateri se danes bohotijo vsa možna drevesa. Tudi oljke. In končno sem prišla do svoje murve, katere nisem jedla od končnega izleta v petem razredu. In iz tistih jagod, ki rastejo na obrobju, naredi najboljšo marmelado. Da ne govorim o tem, kako so se njenim hčerkicam svetile oči, ko smo zbirali novo pohištvo ...

In moj prijatelj je dobil hišico na Krasu. Tisto kamnito, z vsemi možnimi prostori. Od hladilnice, prekajevalnice, shrambe ... Da nas bo lahko še naprej razvajal s kulinaričnimi posebnostmi.

Potem je tukaj še nekaj ljudi, ki so dobili - vsak tisto, kar mu »pripada«. In jaz sem dobila nove sosede. Mojo mami, mojo tamalo sestrico in njenega super fejst fanta.

No, moj sin je bil tudi deležen bogatije. Ampak on je dobil skoraj najmanj od vseh. Ker je treba otroka naučiti, kako delati z denarjem. In za karto za kino ali pa za sok s prijatelji ... to pa je treba zaslužiti. Trava okoli hiše se pa tudi ne pokosi sama.

Zavetišča za zapuščene živali ... ne, nisem pozabila na njih. Pa tudi na otročke nisem pozabila. Ker je potrebno pomagati tistim, ki nimajo. To že od nekdaj poudarjam.

Ampak, skoraj najlepše pa je bilo tisto potovanje, ki sem ga želela doživeti z mojimi sončki. Si lahko zamislite obraz agenta iz turistične agencije, ko sem naročila 13 avionskih kart? Najprej je mislil, da se delam norca iz njega. Šele, ko sem iz torbice potegnila vseh trinajst potnih listov, šele takrat je dojel, da mislim smrtno resno. In to je bil tisti žur, ki ga je bilo potrebno zorganizirati ob takem dogodku. In se poveseliti s tistimi, ki jih imam najrajši.
Edina težava  na tem potovanju so bili čisto premajhni sedeži na avionu, zato se nikakor nisem mogla udobno namestiti. In ko mi je končno uspelo zadremati ...

»Mami, mami, zbudi se, zamudila bova ...«

Lepe sanje. Zelo lepe sanje. Ampak, saj veste, kako pravijo - Life is like a box of chocolate. You never know what you´re gonna get ...